ponedeljek, 31. oktober 2011

Aja, Taja, Fluffy in Chris

Nekoč so živele štiri najboljše prijateljice po imenih Aja, Taja, Fluffy in Chris. To so bile tiste vrste prijateljice, ki se skupaj igrajo za trgovino, rabutajo jabolke, pišejo skrivna pisemca, pogovarjajo o svojih prvih ljubeznih ... vse dokler niso odrasle in šle vsaka svojo pot ... v šolo ... na faks ... in so dolgi skupni sprehodi po naravi postali vse redkejši ... ampak, hej! Te štiri prijateljice še vedno živijo ... začele so se pogrešati med seboj in posledično so se spet začele videvati ... tokrat na kavah, na njihovih porokah, ob rojstvih njihovih otrok ... ali pa kar tako.

Vesela sem, da sem ena izmed štirih. Vesela, da imam še tri zraven, ki se veselijo z mano ob srečnih dogodkih in ki mi ponudijo ramo ob težkih dnevih. Ker pa se danes dobimo kar tako, sem jim dnevu primerno naredila majhna drobcena darila samo za njih. Ker so. Zame. Vedno.

četrtek, 08. september 2011

Valentina

Srečna sem ... preprosto srečna! Imam najljubejšega fanta na svetu ... družino, ki stoji za mano in mi je v oporo vedno, ko jo potrebujem ... službo, v kateri uživam in sem si jo želela že od malega ... in ja, srečna sem tudi zato, ker imam nekaj 100 % prijateljev. Prijateljev, ki so vedno z mano ... včasih morda samo v mislih ... zasedajo pa zelo pomembno mesto v mojem življenju.
Tam nekje je tudi moja Valentina. Sliši sicer na drugo ime, vendar je splet okoliščin in situacij prinesel prekrstitev njenega imena ... že ve, zakaj. :) Trenutno sem ji nadvse hvaležna zato, ker name misli vedno in povsod, ker ve, kaj je to solidarnost, ker je iskrena, ker si vzame čas zame in ker ... je preprosto moja Valentina. Ker ji usluge trenutno ne morem vrniti, ji lahko izkažem malo hvaležnosti in pozornosti ... med drugim tudi z nakitom.

torek, 19. julij 2011

SSU

SSU je kratica za Slovenski svet ustvarjalnosti ... mlado društvo, ki povezuje ustvarjalce iz vse Slovenije in v katerega sem včlanjena tudi sama, za kar pa mi ni niti najmanj žal. Zakaj? Ker se ustvarjalke povezujemo med seboj, pomagamo, delimo izkušnje, sodelujemo v dobrodelnih dražbah, prodajamo izdelke na stojnicah, v spletni trgovini ... Med vsemi dejavnostmi v okviru društva pa sem spoznala tudi novo prijateljico. Ustvarjalko, ki je med drugim ravno tako zgovorna kot jaz, zabavna, polna idej in domišljije, oseba, ki ji lahko zaupaš in s katero lahko hodiš na kave ter skupaj gradiš poslovne načrte. Prve rezultate najinega skupnega sodelovanja bo danes v roke dobila prijateljica za njen rojstni dan.

 Sanjini unikati bodo torej sodelovali skupaj z ...
 ... Izdelki za razvajanje ... Več njihovih izdlekov najdete pod tem imenom na Facebooku.
In še prvi rezultat ... Darilo, ki ga sestavlja kompletek obroča, verižice in zapestnice, skupaj z rokovnikom za učiteljico in voščilnico z najlepšimi željami ... vse skupaj v lično izdelani škatlici. Super sodelovanje bo tole. ;)

petek, 15. julij 2011

Moja knjiga

Ko je moj oče delal v jami, rudniku, sem bila še malo dekletce, ki se ni zavedalo, kakšno fizično naporno delo opravlja moj oče. Najbolj pomembno mi je bilo, da je po nohšihtu prišel domov in nama z bratom prinesel sendvič z malo žemljo in rezino posebne, ki je super sovpadal s čokoladnim mlekom. Vse, kar sem vedela o njegovem delu, je bilo to, da iz jame nosi šufece (kose blaga, ki so si jih knapi ovijali okoli stopal, preden so obuli škornje), iz katerih je mami šivala srajčke za naju. Kje, kako in zakaj jih dobi, me ni zanimalo. Glavno, da je bil sendvič in tetrapak čokoladnega mleka.
Leta kasneje sem na predavanjih o dialektologiji dobila idejo, da bi za diplomsko delo zbrala čimveč knapovksih besed in jih združila v slovarčku. Ob ideji se sploh nisem zavedala, kako težka tema je to za tehnično nepodkovano dekle. Pri tem mi je ogromno pomagal oče, jamski šloser. Prvi intervju, ki sem ga opravila z njim, je bil poln čustev in spominov na knapovske dni. Ko sem videla, da se mu je zlomil glas in da so oči postale solzne ob njegovem pripovedovanju o tem, kako so knapi prišli zjutraj na stari trg v Zagorje, kako so se s kameradi pozdravili z rudarskim Srečno in vstopili v vašhavo, rudniško kopalnico, sem spoznala, da to ne bo le diplomsko delo za pridobitev strokovnega naziva … Spoznala sem, da želim napisati delo, ki bo posvečeno vsem tistim, ki so pred 15 leti nafilali zadnje hunte kolma, pa tudi tistim pred njimi … za vse hajerje, nohšajderje, štajgerje, vaserpinče, luftrajderje, štromarje, švajserje, šlosarje, lehrhajerje … za vse knape. Ure in ure sva z očetom presedela v kuhinji, z dikatofonom in praznimi listi, na katere je oče skiciral in risal naprave, prereze jame, dele mehanizacije, da sem razumela, dojemala in zbirala vse, od vtisov do besed. Težko si je predstavljati, kako so bili knapi pri svojih besedah slišati trdi in neolikani, a ko se poglobiš v njihov jezik, ugotoviš, da je bila njihova metaforika vedno živa in polna inovacij. Njihov jezik je neprestano težil k originalnosti, duhovitosti, drznosti in k izrednemu smislu za humor. Delovno vzdušje v jami je knape neverjetno jezikovno sproščalo. Vsak se je na svojem delovnem mestu počutil neprekosljivega, nenadomestljivega, neustrašen je bil pri delu in v besedi. Kolektivnost je spodbujala svojevrstno zgovornost. Beseda je morala biti ekonomična, izrazita, govorjena ob določeni situaciji na pravem mestu. V tej težnji po originalnosti se kaže miselni razvoj delovnega človeka in njegov način izražanja, ki je sicer težil v preprosto, a po svoji kombinaciji presenetljivo metaforiko, ki je drugim nerazumljiva. Prav tako, kot je v današnjem času nerazumljiva solidarnost, ki je bila tam, metre in metre pod površjem še kako živa in nujna.

Diplomsko delo pa ne bo ostalo le diplomsko delo. Vedno sem si želela, da bi bilo izdano kot knjiga in to mi bo sedaj celo uspelo. Z zapisom rudarskega besedja bom tako morda pomagala preprečiti, da bi s poslednjim zajbrovcem zamrl spomin na težko prigarani knapovski kruh in bi besede potonile v pozabo.



sreda, 13. julij 2011

Današnje krasotice

Poleg tega, da sem profesorica, prijateljica, ustvarjalka, sestra, kolegica, lektorica, dekle ... sem tudi gasilka. Priznam ... ne vem, kako bi odreagirala na poziv na intervencijo ... verjetno z mehkimi koleni in paniko. Sem pa močno ponosna na sogasilke v desetini, ki to redno počnejo. Da, ženske so in gasijo! Vsaka jim čast! V znak ponosa in prijateljstva sem vsaki naredila malo, preprosto, a poletnopisano verižico. Me prav zanima, kakšen bo odziv ... :)

petek, 08. julij 2011

Ustvarjanje mi pomeni ...

... pomiritev ...
... sprostitev ...
... iskanje notranjega mira ...
... zatekanje v moj sanjski svet ...
... uteho ...
... meditacijo ...
... dviganje samozavesti in ponosa ...
.. predvsem pa čas, ko je Sanja res Sanja.

torek, 05. julij 2011

Sanja in njeni unikati

Takole ... in iz ideje je nastal blog, kjer boste lahko spremljali moja ustvarjanja, ideje in razmišljanja. Za prvo objavo vam ponudim bolj malo besed in nekaj več slik mojega nakita.
Se beremo. ;)