Moja knjiga

Ko je moj oče delal v jami, rudniku, sem bila še malo dekletce, ki se ni zavedalo, kakšno fizično naporno delo opravlja moj oče. Najbolj pomembno mi je bilo, da je po nohšihtu prišel domov in nama z bratom prinesel sendvič z malo žemljo in rezino posebne, ki je super sovpadal s čokoladnim mlekom. Vse, kar sem vedela o njegovem delu, je bilo to, da iz jame nosi šufece (kose blaga, ki so si jih knapi ovijali okoli stopal, preden so obuli škornje), iz katerih je mami šivala srajčke za naju. Kje, kako in zakaj jih dobi, me ni zanimalo. Glavno, da je bil sendvič in tetrapak čokoladnega mleka.

Leta kasneje sem na predavanjih o dialektologiji dobila idejo, da bi za diplomsko delo zbrala čimveč knapovksih besed in jih združila v slovarčku. Ob ideji se sploh nisem zavedala, kako težka tema je to za tehnično nepodkovano dekle. Pri tem mi je ogromno pomagal oče, jamski šloser. Prvi intervju, ki sem ga opravila z njim, je bil poln čustev in spominov na knapovske dni. Ko sem videla, da se mu je zlomil glas in da so oči postale solzne ob njegovem pripovedovanju o tem, kako so knapi prišli zjutraj na stari trg v Zagorje, kako so se s kameradi pozdravili z rudarskim Srečno in vstopili v vašhavo, rudniško kopalnico, sem spoznala, da to ne bo le diplomsko delo za pridobitev strokovnega naziva … Spoznala sem, da želim napisati delo, ki bo posvečeno vsem tistim, ki so pred 15 leti nafilali zadnje hunte kolma, pa tudi tistim pred njimi … za vse hajerje, nohšajderje, štajgerje, vaserpinče, luftrajderje, štromarje, švajserje, šlosarje, lehrhajerje … za vse knape. Ure in ure sva z očetom presedela v kuhinji, z dikatofonom in praznimi listi, na katere je oče skiciral in risal naprave, prereze jame, dele mehanizacije, da sem razumela, dojemala in zbirala vse, od vtisov do besed. Težko si je predstavljati, kako so bili knapi pri svojih besedah slišati trdi in neolikani, a ko se poglobiš v njihov jezik, ugotoviš, da je bila njihova metaforika vedno živa in polna inovacij. Njihov jezik je neprestano težil k originalnosti, duhovitosti, drznosti in k izrednemu smislu za humor. Delovno vzdušje v jami je knape neverjetno jezikovno sproščalo. Vsak se je na svojem delovnem mestu počutil neprekosljivega, nenadomestljivega, neustrašen je bil pri delu in v besedi. Kolektivnost je spodbujala svojevrstno zgovornost. Beseda je morala biti ekonomična, izrazita, govorjena ob določeni situaciji na pravem mestu. V tej težnji po originalnosti se kaže miselni razvoj delovnega človeka in njegov način izražanja, ki je sicer težil v preprosto, a po svoji kombinaciji presenetljivo metaforiko, ki je drugim nerazumljiva. Prav tako, kot je v današnjem času nerazumljiva solidarnost, ki je bila tam, metre in metre pod površjem še kako živa in nujna.

Diplomsko delo pa ne bo ostalo le diplomsko delo. Vedno sem si želela, da bi bilo izdano kot knjiga in to mi bo sedaj celo uspelo. Z zapisom rudarskega besedja bom tako morda pomagala preprečiti, da bi s poslednjim zajbrovcem zamrl spomin na težko prigarani knapovski kruh in bi besede potonile v pozabo.